Kar nekaj časa sem sama hodila v gledališče, ker nisem imela nikogar, ki bi ga lahko povabila zraven. Za prijateljice sem vedela, da jih gledališče ne zanima, tako jih nisem niti povabila, da ne bi šle iz vljudnosti zraven mene, ker sem potem raje uživala sama.
Ne bom rekla, da mi je bilo težko obiskati gledališče sama, bila sem navajena, ker sem šla vedno sama. Po navadi sem videla, da so prišli ljudje v paru, vendar mene to ni motilo. No, pa sem tudi jaz nekoga spoznala in nikoli si ne bi mislila, da bo tudi on rad hodil v gledališče. Niti ga nisem spraševala, čeprav sem takrat še v gledališče šla sama, ko sva že hodila.
Nato pa mi je enkrat rekel, da če grem zraven njega gledat eno komedijo v gledališče. Seveda sem bila presrečna, da ima gledališče rad. Ko sem ga vprašala, mi je povedal, da v mestno gledališče hodi že nekaj let, da ga res obožuje. To je njegovo življenje in da me s tem noče obremenjevati, če mene te stvari ne zanimajo.
Takrat pa sem se začela le smejati, ker sem bila presrečna, da bova v gledališče sedaj lahko hodila skupaj. To je bilo res posrečeno. Nihče od naju ni pričakoval tega in oba sva bila presenečena. Bilo je pa celo tako, da sva ločeno hodila v isto gledališče in nikoli ni nihče opazil drugega, čeprav sva gledala iste predstave. Očitno nama gledališče res pomeni ogromno in se z ljudmi ne obremenjujeva.
Sedaj bodo konci tedna še toliko bolj lepi, ko bova izbirala, katero predstavo si bova ogledala.