Ker sem se letos poleti odločil za korenito spremembno mojega življenjskega stila, sem se tudi pozimi odločil, da ne bom počival. Začel sem hoditi v hribe, ker sem moral začeti gibati. Hribi so mi bili vedno všeč, le časa zanje si nisem nikoli vzel. Tako je prišla zima in zapadel je sneg. Prva moja misel je bila ta, da ne bom mogel hoditi v hribe. Potem pa sem naredil načrt in odšel v športno trgovino in kupil vse potrebno za pohode v hribe tudi pozimi, ko je sneg. Komaj sem čakal svoj prvi pohod.
Ker pa me je bilo strah, da se mi bo kaj zgodilo, ker nisem bil ravno vajen snega v hribih, sem zraven povabil prijatelja, kateri je imel dovolj izkušenj. Pa sva šla. Bilo je videti, da bo prekrasen dan in tako je tudi bilo. Takšne sreče še nikoli nisem čutil, ko sem jo čutil, ko sem premagal zasnežen hrib in prišel do vrha. Prijatelj je imel v nahrbtniku vse za pripravo kave in tako mi je na vrhu skuhal kavo. To pa je vse skupaj še samo polepšalo. Si lahko mislite, da vam prijatelj na vrhu zasnežena hriba kuha kavico?
Kaj takšnega ne da nisem še doživel, tudi slišal še nisem nikogar, ki bi to počel. Tako sem varno prehodil kar nekaj zasnežene poti. Doživel sem nekaj novega. Hoditi po snegu ima poseben čar in potrebuješ še več kondicije. Ni lahko, je pa lepo.
Naslednji vikend bom šel na isti hrib sam. To pa zato, ker si želim to naravo ogledati še enkrat in v tišini. To bo moja meditacija. Moram se navaditi hoditi sam, ker imam še kar nekaj načrtov glede pohodov.