Ob koncu tedna sem kot vsak vikend odšla najprej po nakupih. V trgovine sem pričela hoditi s kratkimi nakupovalnimi seznami, samo za stvari, ki jih bom potrebovala za nekaj dni, brez nakupa zalog za dlje časa. Tako opravim nakup v krajšem času in ne porabim ves dan po trgovinah.
Več ali manj kupujem enake stvari zato sem hitro švignila med policami in napolnila nakupovalno košaro. Na koncu sem zavila še na oddelek osebne higiene in pogledovala po policah za potrebnimi izdelki. Kar naenkrat sem ujela vonj, ki me je spominjal na otroštvo, ko je moja babica še na roke prala določena oblačila zunaj pri vodnjaku. Naredila sem dva koraka nazaj in sledila vonju. Na polici sem videla nov izdelek, to je bilo milo, ki je bilo pakirano v vrečki narejeni iz lana. Vzela sem ga v roko in ga povonjala. Kako me je ta vonj prevzel. Ponesel me je v stare čase in mi prijetno mi je postalo pri duši. Brez oklevanja sem vzela štiri kose in jih dala v košaro. Med potjo domov mi je dišal ves avto. Doma sem pospravila vse nakupljene stvari in nazadnje vzela v roko še milo in si ogledovala blagovno znamko in ime proizvajalca. Ugotovila sem, da je bilo to milo narejeno v bližini mojega kraja in na embalaži je bilo samo nekaj znanih sestavin. Odločila sem se, da bi lahko poskusila takšno milo narediti sama, saj sem nekaj teoretičnega znanja že imela, vendar mi ni prišlo nikoli na misel, da bi se odločila to proizvesti.
Hitro sem si naredila seznam potrebnih sestavin in odhitela v najbližjo trgovino, ki je imela vse to na zalogi. Malo težje je bilo z dišavnicami, saj nisem imela sama doma nič domačega. Spomnila sem se na sosedo in jo vprašala za posušene cvetove sivke, saj sem vedela, da jih je ob kocu sezone sušila. Tako sem dobila vse sestavine in se lotila izdelave mila.