Vsak dan grem v službo po isti poti. Na začetku mi je bilo všeč, kako hitro lahko pridem do pisarne, brez gneče, brez nepotrebnih ovinkov. A potem so postavili avtomatske zapornice. Sprva sem bila jezna. Kdo ima čas, da vsako jutro čaka, da se nekakšna železna roka počasi dvigne? A čez nekaj tednov sem ugotovila, da so mi te zapornice nehote prinesle nekaj, česar sem prej kronično primanjkovala – potrpežljivost.
Prvi teden sem bentila. Ko sem videla, da so avtomatske zapornice spuščene, sem preverjala uro, udarjala po volanu in gledala druge, ki so bili prav tako nestrpni. A potem sem nekega jutra v tistem kratkem premoru pogledala proti morju. Sonce se je komaj dvigovalo, barve so se prelivale čez obalo, in prvič po dolgem času sem začutila mir. Nenadoma sem si želela, da bi zapornice trajale še malo dlje.
Zdaj, ko stojim pred njimi, si vedno vzamem trenutek zase. Poslušam glasbo, popijem zadnji požirek kave, preletim misli, ki me čakajo čez dan. Avtomatske zapornice so postale moj vsakodnevni opomnik, da tudi v drobnih zadržkih obstaja prostor za dihanje.
Nekoč sem se pogovarjala z varnostnikom, ki skrbi za sistem. Povedal mi je, da so te avtomatske zapornice nove generacije – odzivne, varčne in s senzorjem, ki prepozna registrske tablice. Nasmehnila sem se in mu rekla, da so zame bolj kot tehnični pripomoček – majhna lekcija iz življenja. Saj ravno tehnologija, ki naj bi nas pospešila, me je upočasnila.
Zanimivo je, kako hitro sprejmemo stvari, ki nas motijo, če jih pogledamo drugače. Danes ne vozim več nestrpno proti zapornici, ampak raje zavestno upočasnim, kot bi se dogovorila sama s sabo, da bo ta trenutek zame. Avtomatske zapornice so tam, da uredijo promet, zame pa so postale simbol ravnotežja – med hitrostjo in premorom, med nujnostjo in spokojnostjo.
Ko se avtomatske zapornice dvignejo in pot spet postane prosta, imam občutek, da sem pripravljena. Ne samo za vožnjo, ampak za dan, ki me čaka.